21. 11. 2023 Podeželje priložnosti 8. sezona

Na kmetiji je lepo... INTERVJU s Tomažem Cimermanom, ki predstavlja izdelke SPOOF

Tomaž Cimerman je mlad živilski tehnolog iz Stojncev, ki je skupaj z bratom prevzel kmetijo staršev ter tako nadaljuje dolgoletno tradicijo poljedelstva in prašičereje. Od nekdaj si je želel svojo trženjsko žilico povezati z domačo kmetijo in ljudem dati nekaj več, nekaj unikatnega na slovenskem trgu ter obenem iskati nove rešitve pri problematiki zavržene hrane. Tako je nastal okusen in hrustljav izdelek, ki vas bo osupnil.

Ko omenim besedo pridelovalec ali kmetija, kaj ti pade na misel?

Pade mi na misel naslednja trditev: pomemben del prehranske verige, ki se je velikokrat ne zavedamo, je lokalno pridelana hrana. Vse prevečkrat spregledamo, kako ključno je spodbujati in kupovati hrano, ki izvira iz slovenskih kmetij in je proizvedena v naši deželi. Kdaj pa kdaj me užalosti dejstvo, da se premalo zavedamo, da lokalna pridelava hrane ni le muha enodnevnica ali trend, temveč ključni element našega vsakdanjega življenja. Kakšen krat se nam pridelovalcem zdi, da postanemo pomembni šele, ko se soočimo s pomanjkanjem hrane, ki izvira izven naših meja.

Včasih se zdi, da kmetijstvo ni tako cenjeno kot druge panoge, vendar se to počasi spreminja. Še naprej se bomo trudili in vztrajali, saj je sprememba na poti.

Kdaj si imel prvi stik s kmetijo oziroma s kmetovanjem?

Vse od najzgodnejših spominov sem odrasel na kmetiji, zato je bila ta način življenja vedno del mene. Življenje na podeželju je polno lepih in umirjenih trenutkov, hkrati pa nikoli ni dolgočasno. Ena od najboljših stvari je svoboda, ki jo čutiš na podeželju. Si v tesnem stiku z naravo, kar je resnično privilegij v primerjavi z mestnim vrvežem. V vaseh smo bolj povezani in se medsebojno podpiramo, kar ustvarja bolj organizirano in skupnostno okolje.

Oba z bratom sva odraščala na kmetiji, zato sva bila že od malih nog vključena v vsa dogajanja in delo na njej. To je bila neprecenljiva izkušnja, ki nama je oblikovala pogled na svet.

Kdaj si z bratom prevzel kmetijo in kakšni so bili prvi občutki?

Pravzaprav je bilo to popolno naključje, ki ga nisem nikoli pričakoval. Ko sem bil star 14 let, sem se odpravil v Ljubljano, kjer sem se vpisal na srednjo farmacevtsko šolo. Sprva sem razmišljal, da bom postal farmacevt, vendar sem že v prvem letniku začutil, da to ni moj poklic. Takrat sem se odločil za študij na biotehniški fakulteti, saj sem vedel, da me življenje na kmetiji bolj privlači.

Mojih staršev ni nikoli zanimalo, da bi kmetijo prevzela midva z bratom, vendar sva se, ko sva začela pomagati na kmetiji, začela zavedati svojega potenciala. Sčasoma sva prepoznala, da lahko s svojim trudom in predanostjo narediva kmetijo še boljšo. Leta 2017 sva z bratom uradno prevzela kmetijo, vendar še vedno lahko vedno računava na pomoč staršev. Prav tako se nam je pridružila tudi moja žena, ki zdaj aktivno sodeluje v našem podjetju. Tako ostaja kmetija Cimerman v družinski lasti in bo prešla na naslednjo generacijo.

Katere so bile prve težave s katerimi si se spopadel?

Prva težava, s katero sem se soočil ob prevzemu kmetije, je bila birokracija. Vsako leto se zdi, da je več dokumentacije, več obveznosti in nepotrebnega administrativnega dela. Namesto da bi se lahko več osredotočil na delo na kmetiji, sem se znašel v poplavi papirjev. Poleg svojega osnovnega dela sem moral izvajati še vse te administrativne naloge, saj nimamo zaposlenih za ta namen, kot jih imajo večja podjetja. Mislim, da bi morala zakonodaja bolj upoštevati razlike med majhnimi in velikimi podjetji oziroma kmetijami ter omogočiti več prilagoditev na lokalni ravni.

Kako vidiš svojo pot od prvega dneva na kmetiji do danes?

Moja pot na kmetiji je bila podobna srčnemu utripu - polna vzponov in padcev. Vzponi so me vedno motivirali, tudi ko sem doživel padce. Začela sva z bratom na majhni klasični kmetiji, danes pa sva ponosna na dejstvo, da sva med drugimi dosežki tudi zaposlila nove ljudi. Menim, da sva dosegla nekaj pomembnega, vendar nas še čaka ogromno dela. Prej sem kmetijo le opazoval in po potrebi pomagal, vendar ko se enkrat odločiš, da vanjo vložiš vse, ni več poti nazaj. Trudiš se po svojih najboljših močeh in vložiš vse, kar imaš.

Kaj si se naučil iz te izkušnje?

Naučil sem se, da je ključno si vzeti dovolj časa za vsako odločitev, da ne narediš hitrih in nepremišljenih potez. Začetki so lahko vedno zelo vznemirljivi, toda za vzdrževanje in usmerjanje potrebuješ veliko poguma, volje ter medsebojnega podpiranja. Spoznal sem, da je ključno graditi odnose in se zanašati na podporo ljudi okoli sebe, saj je vsak korak v kmetijstvu odvisen od medsebojnega zaupanja in sodelovanja.

Kako se tvoja družina znajde na kmetiji?

Vsi člani družine smo zelo vpeti v delo na kmetiji, in vsak ima svoj segment, pri katerem kasneje sodelujemo skupaj. To je zelo povezujoče, saj skupaj odločamo o vsem, kar je povezano s kmetijo. Kar se tiče moje hčerke, želim ji podariti kombinacijo svojega otroštva in sedanjega življenja na kmetiji. Zelo si želim, da bi razvila globoko spoštovanje do hrane, narave ter razumevanje truda, ki je potreben za pridelavo hrane. Samooskrba ima zame ogromen pomen, in to vrednoto si želim predati naprej otrokom, pa tudi prihodnjim generacijam. Nikoli ne moremo vedeti, kaj bo prinesla prihodnost, vendar sem prepričan, da če bodo že otroci v sebi nosili spoštovanje do narave in hrane ter razumevanje vsega truda, ki stoji za tem, bomo naredili veliko za Zemljo in za kakovost svojih življenj.

Če se dotaknemo tvojega izdelka na polici; od prve ideje do današnjega končnega izdelka, kako gledaš na svojo pot?

Pot od prve zamisli do končnega izdelka na polici je bila zelo zanimiva. Na začetku sem brskal po spletu in razmišljal o ideji, ki se je zdela preprosta, vendar je bilo v resnici precej zahtevno. Morali smo razviti izdelek, oblikovati embalažo, prilagoditi postopek izdelave, da smo dosegli želeno konsistenco in okus (hrustljavost, pravilno slanost itd.). Poseben poudarek smo dali temu, da izkoristimo vse dele živali. Tradicionalno so naše babice pripravljale podobne izdelke, vendar jih niso prodajale, ker so morali izdelke iz mesa vedno hraniti na hladnem. Zato smo se poglobili v raziskovanje, kako izboljšati izdelek, da postane prigrizek, ki ga je mogoče servirati pri sobni temperaturi. Skratka, pot od ideje do izdelka, ki ga vidite na policah, je bila dolga in raznolika, vendar zelo zanimiva.

Na kaj si najbolj ponosen pri svojih izdelkih?

Najbolj sem ponosen na to, da je projekt Štartaj Slovenija omogočil naši kmetiji dobro izhodišče za nadaljnji razvoj. Ta projekt je vsem slovenskim pridelovalcem dodal vrednost, ki si jo zaslužimo. Zdaj smo prepoznavni in izpostavljeni na širšem trgu, prek naših izdelkov pa kupcem omogočamo vpogled v vse, kar ponujamo. Nismo samo en izdelek, temveč veliko več kot to. Štartaj Slovenija je letos dvignil vse pridelovalce po Sloveniji na višjo raven, in to je tisto, na kar sem najbolj ponosen.

Kaj bi rad sporočil s svojimi izdelki?

S svojim izdelkom bi rad sporočil, da se ljudje morda ne zavedajo povsem, koliko truda in žrtvovanja je potrebno za hrano, ki jo imajo na svojem krožniku. Hrana ni nekaj samoumevnega, in včasih se ne zavedamo, koliko kakovostnih pridelkov in izdelkov je na voljo le nekaj kilometrov stran od nas. S svojimi izdelki spodbujam ljudi k temu, da kupujejo kakovostno in lokalno. V tem je ključ za trajnostno in odgovorno potrošnjo, ki bo koristila tako nam kot tudi okolju.