Na kmetiji je lepo… INTERVJU z zakoncema Šolar, ki ustvarjata Emine medenjake
Kdaj sta imela prvi stik s čebelarstvom?
Pred 18 leti sva se z Gregorjem preselila iz središča Laškega na Strmco v stanovanjsko hišo blizu tastovega čebelnjaka. S čebelami pa sva se začela aktivno ukvarjati pred približno desetimi leti.
Kako sta se počutila takrat?
Delo s čebelami je svetlobna leta stran od dela, ki sva ga opravljala več deset let. Prvi občutki so bili zelo pozitivni kljub pikom, ki sva jih dobila pri delu. Nikakor ne moreš primerjati dela v naravi z delom za mizo. Danes sva oba mnenja, da imava sedaj najlepšo pisarno na svetu.
Ko sta prevzela kmetijo/delo na kmetiji, kakšni so bili prvi občutki?
Kmetijo sem prevzela pred sedmimi leti od svojega tasta. Zelo sem mu hvaležna, da je v meni prepoznal odgovorno in zaupanja vredno osebo. Da opustim redno služno in prevzamem čebelarsko kmetijo, brez podpore svojega moža, se to verjetno ne bi zgodilo. Pred tremi leti je redno službo pustil tudi moj mož in se mi pridružil na kmetiji.
Katere so bile prve težave s katerimi sta se spopadala?
Pri čebelarstvu in pridelavi medu smo najbolj odvisni od vremenskih razmer. Zadnjih par let se je izkazalo, da so klimatske razmere iz leta v leto manj naklonjene in čebele brez nas čebelarjev dejansko ne bi več preživele. Če je v spomladanskih mesecih preveč dežja in nizke temperature, si čebele v naravi ne morejo nabrati niti zadostnih količin za lastne potrebe in to posledično vpliva tudi na njihov razvoj. V teh trenutkih se moramo sprijazniti z dejstvom, da mogoče čebele ne bodo uspele pridelati dovolj medu za čebelarje.
Kako vidita svojo pot od prvega dneva na kmetiji do danes?
Najina pot je rasla korak za korakom. Kljub temu, da sva prevzela že utečeno čebelarstvo, je bilo potrebno veliko finančnega in fizičnega vložka, da sva zadevo vzpostavila tako, da je danes to lahko najina profesionalna pot. Midva sva pred prevzemom čebelarstva naredila svoj načrt in si zadala cilje. Povečala sva število čebeljih družin in posledično pridelavo medu, posodobila opremo ter opremila prostore za točenje in hrambo satov.
Nato se je rodila vaša hčerka Ema, po kateri so tudi vaši medenjaki dobili ime - zakaj ime Ema?
Najina hčerka Ema se je rodila pred 18 leti, ko sem bila še študentka ekonomije, Gregor pa je hodil v redno službo ter študiral ob delu. Tašča je takrat že pekla medenjake, in ko je bila Ema stara 11 mesecev, jih je poimenovala po njej. Takrat se nam še sanjalo ni, da bodo sledile še tri njene sestrice in da bova nekoč midva prevzela čebelarstvo ter iz hobija razvila posel.
Na kaj sta najbolj ponosna pri svojemu izdelku?
Pri svojih medenjakih smo najbolj ponosni na to, da je v njih kar 15 % medu, pridelanega na naši kmetiji. Njihova prednost je tudi v tem, da ne vsebujejo jajc, maščob in mleka. Pečemo jih izključno na čebeljem vosku in testo pred peko počiva nekaj dni. Ponosni smo tudi na devetih zlatih priznanj iz ocenjevanja kmečkih dobrot, ki smo jih prejeli prav za Emine medenjake.
Kaj bi rada sporočila s svojim izdelkom?
Da gre za visoko kakovostni slovenski proizvod, ročno narejen z ljubeznijo. Prepričani smo, da bodo kupci vse našteto v njih zagotovo sami prepoznali.
Zaključita stavek: Na kmetiji je lepo…
Kadar naše čebelice lahko brezskrbno oprašujejo rastline in pri tem pridelajo še nekaj medu. Naše roke pa vam izdelajo odlične medenjake z veliko kakovostnega medu.
Podpri svojega najljubšega pridelovalca, glasuj za HIT PRODUKT in sodeluj v nagradni igri!
