Bob, ajda in mir – recept Stanka Valpatiča za življenje
Pred 40 leti se je Stanko Valpatič odločil, da bo vegan, kar v tistem času zlasti na podeželju nikakor ni bila lahka odločitev. Kako ga je ta odločitev oblikovala in vodila pri poslu ter kaj je značilno za njegovo kmetijo in sorte, ki jih goji?
Se še spomnite trenutka, ko ste rekli: “Od danes naprej pa ne jem mesa”?
Seveda, se še kako spomnim. Narediti nekaj takega je bil pred 40 leti velik “greh”. Nekaj nenavadnega in težko sprejemljivega še posebej za kmečko okolje in za kmečko družino. Toda danes sem vesel, da sem se tako odločil in to vidim kot zelo pomemben korak v življenju.
Kako je na vašo odločitev za veganstvo reagirala okolica?
Kot sem že omenil, ni bilo enostavno, pritiski so bili z vseh strani. Tudi vaški župnik je imel veliko za povedati, kar je bilo zelo težko za moje starše. Oče vsega tega ni prenesel in kasneje sem ga razumel, takrat pa žal ne. Ker je meso del običajev, kot so recimo koline ali pa blagoslova za veliko noč, in je močno zakoreninjeno med ljudmi, te nekateri še danes preprosto označijo za čudaka. Si lahko predstavljate kako je bilo to šele pred 40 leti? Vsekakor sem vesel teh korakov v mladosti, čeprav so bili nenavadni in s strani okolice nezaželeni.
Kaj vam pomeni delo na njivi?
To je zame vsekakor najlepše in najbolj prijetno opravilo. Stik z zemljo je izjemnega pomena tudi za naše zdravje in dobro počutje. Zemljo v celoti vidim kot živ organizem. Vsako delo na polju je lahko vedno znova zanimivo učenje. Pomeni mi tudi povezovanje z življenjem v tleh in z elementi narave, kateri so in bodo odločilni za kmetijstvo v prihodnjem času.
Kateri opravek na kmetiji vam je najljubši in kateri vam še danes ni najbolj pri srcu?
V zadnjem času me najbolj navdušujejo drevesa, torej sadnja dreves in kasneje opazovanje njihove rasti in razvoja. Ne maram pa preveč okopavati peteršilja v začetku rasti.
S katero besedo bi opisali svojo kmetijo?
Ga bom opisal s stavkom, in sicer: »Življenje v miru za vse«.
Ste bolj tip človeka, ki sledi receptom, ali raje eksperimentirate, dokler ne nastane nekaj novega?
Recepte si izmišljam sam. Najprej pridejo ideje, sledijo poskusi in še več poskusov … tako dolgo dokler nisem zadovoljen. To lahko traja več mesecev (smeh).
Kateri od vaših izdelkov ima najbolj zanimivo zgodbo?
Sigurno namaz iz boba, stročnice ki je mnogi mladi sploh ne poznajo. Bob je ena od prvih kultiviranih rastlin, ocenjujejo, da ga gojimo že vsaj 6000 let. Okrog njega je nastalo veliko zgodb. Na Siciliji, kjer ga še danes veliko gojijo, je bila nekoč zelo huda suša, hrane je že zmanjkovalo, le bob je preživel in pomagal, da so preživeli tudi Sicilijanci. V tistih krajih ima bob zato svoj praznik. Tudi sam sem veliko slišal o bobu, ko sem še prodajal po tržnicah. Nekateri starejši so znali veliko povedati o tej stročnici, na primer “Boba se najej in gora se te bo bala.” Nekateri mu pripisujejo celo zdravilne učinke. Sigurno pa drži, da nas bob izredno nasiti, s čimer imam tudi sam izkušnje (smeh).
Kateri okus namaza je vam osebno najbližji in zakaj ravno ta?
Seveda bob in ajda. O bobu sem že nekaj povedal, za namaz iz ajde pa lahko rečem, da je sem do popolnosti zadel z začimbami.
Če bi morali ustvariti “namaz prihodnosti” z idejami, vrednotami, načeli … katere bi dali vanj?
Namaz ljubezni, miru in enotnosti.
Podjetje najbrž ne bo raslo prehitro. V katero smer pa bo? So v načrtu novi izdelki, nove poljščine?
Nekaj novih izdelkov je v planu. Ker se prodaja povečuje, bomo morali, kot kaže, pridelavo boba in fižola povečati. Za naprej pa … bomo videli.
